Ljubezenski domino. Andrej Titov

Чтение книги онлайн.

СКАЧАТЬ prvi prišlek. – Z gospo psihologinjo se morata dobiti v hotelu. Obnašajte se kot na običajnem zmenku. Ime hotela vam bomo še sporočili. Razumete?

      Valerij je komaj opazno pokimal. Ogaben sram mu ni dovolil, da bi pogled odvrnil od tal.

      – Nalogo vzemite kot dobro delo za Domovino, razumete? – sta ga nagovarjala obiskovalca. – In tukaj se podpišite!

      Valerij je podpisal, ne da bi kaj prebral. Kdo pa lahko zavrne pooblastila, ki mu jih naloži Domovina? Ko je dvignil glavo, v pisarni ni bilo več nikogar. Popolnoma zmeden je iz omare vzel steklenico konjaka in si nalil poln kozarec.

      “Torej sem se zapisal v zgodovino! – je zmajeval z glavo in premleval. – S to goljufico moram prekiniti. Nekaj pri njej ni v redu, če se zanjo zanimajo takšni ljudje!”

      Pričel si je žvižgati staro sovjetsko pesem “Naša služba je nevarna in težka!”, pa se mu je melodija zazdela zelo žalostna. Ni bil navdušen nad idejo, da se bo moral ljubiti, medtem ko ga bodo opazovale nevidne oči. Četudi gre za plemenit cilj!

      Če dva dni so ga poklicali in mu povedali, naj Ilono povabi v hotel Ambasador. Valerij je kot običajno pojedel viagro in skorajda povsem mehansko izpolnil nalogo, pri tem pa se je tolažil z mislijo, da se na takšen način maščuje prevarantki. Po tem dogodku Ilone ni več poklical. Rezerviral je izlet na rajske otoke zase, za ženo ter sinčka in v troje so odleteli na drugo stran zemeljske oble, daleč stran od goljufive psihologinje in tajnih služb.

      Ilona ni nameravala nadaljevati razmerja. Tudi njo sta v centru obiskala dva moška neopazne zunanjosti in v nevpadljivih uniformah. S seboj sta prinesla prenosnik in ji pokazala delček sočnega posnetka, v katerem je Ilona z grozo in vsa osramočena prepoznala sebe. Posnetek je bil zelo dobro zmontiran, Valerijev obraz je bil skrit, zato pa je bila njegova partnerka vidna v vsej svoji lepoti.

      Počutila se je, kot da so jo golo postavili na trg. Z roko si je pokrila oči, prsti so se ji tresli, kar sta opazila tudi prišleka. Eden ji je hitro nalil vodo iz vrča na mizi in ji ponudil kozarec. Dvignila je pogled, računalnik je bil izključen in groza je izginila.

      – Mislim, da vam ni treba razlagati, kakšne bodo posledice, če to zanimivo predstavo vidijo vaše stranke, prijatelji ali sorodniki? – je kulturno vprašal eden izmed obiskovalcev.

      – Koliko moram plačati? – je spregovorila z odrevenelim glasom.

      – O, res ne veliko. Potrebujemo samo zaupne informacije o nekaterih vaših pacientih.

      Ilona je hitro izdihnila in nato tiho nadaljevala o svojih skrivnih dosjejih in video sistemu ter pokazala vsebino map na osebnem računalniku. Pred očmi sodelavcev vsemogočne državne službe so se prikazali skeni medicinske dokumentacije, nespodobne fotografije, video posnetki z odkritimi pogovori… Ko sta birokrata videla ta ocean podatkov, sta navdušeno zaploskala.

      Obisk se je končal tako, da je tudi Ilona podpisala dokument o prostovoljnem sodelovanju z organi. Treba pa je poudariti, da niso bili zelo nadležni in so psihologinjo redko klicali. Običajno so jo poklicali zvečer s skrivnostne številke 222 in miren moški glas je dejal:

      – Dober večer, Ilona Sergejevna! Jutri bi prišel do vas zaradi nujnega posveta…

      Počasi se je Ilona pomirila in celo pričela razmišljati o novi romanci. Med pacienti ji je bil všeč zelo prijeten moški, ki je bil podoben Bradu Pittu. Njegova zgodba je bila celo zanimivejša od Valerijeve. Rad se je preoblačil v oblačila pokojne žene … “Z njim bo treba delati vsaj leto dni!” – je z nasmehom na obrazu ugotavljala Ilona.

      Ni se smela pritoževati, imela je dovolj psiholoških problemov, ki so jo kratkočasili. V njen center so neprestano vstopali moški in ženske, zvezde šovbiznisa in športa, znani politiki in poslovneži. In delo z njimi sedaj ni predstavljalo le vira dohodkov, ampak nalogo v imenu države.

      Na pečini

      Življenje v tisočih različnih odtenkih obstaja le v filmu. Pri običajnih ljudeh so delovni dnevi odeti v sivo barvo, ki prinaša mir in je na videz prijetna, vendar tudi precej dolgočasna. Redko se zgodi, da se v enolični sivini pojavijo svetli utrinki sreče ter črne črte žalosti in gorja. Če človeku uspe pogosto preskakovati iz črne v belo, potem občuti popolnost življenja, se prepušča avanturam, neumnostim in se močno bori za uspeh. Takšna je usoda pustolovca, vojaka ali umetnika in ni enostavna, velikokrat je celo nevarna, zagotovo pa povzroča zavist pri vseh, ki morajo prenašati sivo življenje.

      Povsem druga stvar je, ko dolgo časa hodiš po črni in pri tem trpiš neskončne poraze in neuspehe. V takšni situaciji se je znašel Leo na prelomu svojih tridesetih let. Vse je kazalo na to, da mu je sreča obrnila hrbet. Najprej je nesreča prizadela njegov posel, v katerega je vložil ves svoj denar in, kar je še pomembnejše, vse svoje upe in duševno moč. Že kot dvanajstletni fantič je sanjal, da bo imel kavarno, v kateri bo stregel tudi hrano, ne ravno veliko, vendar pa izredno prijetno in z najboljšo kavo v mestu.

      Tudi ko še ni imel niti centa v denarnici, je že vedel, kakšna bo. Stene bodo zidane iz sivkasto bež opeke. Pleteni stoli, mizice s karirastimi prti. Fotografije starinskih avtomobilov v temnih okvirjih. In italijanska kuhinja! Leo je namreč menil, da je italijanska hrana primerna za vse situacije, kot odmor za kosilo ali malico, za romantična srečanja, za hiter prigrizek ali prijetna druženja s starimi prijatelji.

      Mladeničevi starši niso bili premožni in mu niso mogli denarno pomagati pri zagonu posla. Opravljal je dve službi, da bi prihranil kakšen dinar, dokler ni imel dovolj za najem in nakup opreme. Najel je poslovni prostor v lepi, živahni soseski. Restavracijo je opremil prav tako, kot je sanjal v svojem otroštvu, najel je dva kuharja in sestavil meni.

      Na začetku je vse teklo, kot je želel. Simpatična zunanjost restavracije z napisom “Ti Amo’, ki so ga lepšala smejoča se srčeca, je pritegnila mimoidoče. Uslužbenci in tajnice iz sosednjih pisarn so tja hodili na kavo in tople žemljice ter listali sveže izdane časopise. Taksisti so k njemu zahajali na kosilo, da bi si privoščili rižoto. Ob večernih urah so prihajali zaljubljeni pari; radi so poslušali stare italijanske popevke iz osemdesetih, ki so se slišale iz glasbenega stolpa.

      Leo je začel služiti dober denar in je stalno vlagal v svojo restavracijo; kupil je veliko televizijo in eksotične rastline. Njegova mlada žena Laura je pomagala pri računovodstvu, predlagala sveže ideje za oblikovanje ter v starih kulinaričnih knjigah iskala redke recepte. Prav Laura je bila tista, ki je izumljala privlačne novosti za vedno nove obiskovalce. Ob sobotnih večerih so zaljubljeni pari dobili brezplačno sladico, nedelje pa so bile namenjene otrokom, ki so lahko tam gledali risanke in kot darilo za obisk prejeli še balon.

      Vsako jutro se je Leo prebudil z občutkom veselja. Pri zajtrku sta z Lauro premlela dnevne načrte in odhitela na delo. Sedla sta v avto ter na poti do restavracije poslušala in pela svoje priljubljene pesmi. Leova roka je z volana spolzela in prijela ženino koleno.

      – Leo! Norec! – ga je zadovoljno oštevala Laura in ga poljubila na lice.

      Ko se je mladi par ustavil zaradi semaforjev, sta se tako strastno poljubila, da sta pri drugih voznikih povzročila odobravajoče in hkrati zavistne nasmehe.

      Ta svetla stran ni trajala zelo dolgo. Leovo življenje se je hitro spremenilo v črnino, iz katere ni bilo videti izhoda. СКАЧАТЬ