Ljubezenski domino. Andrej Titov

Чтение книги онлайн.

      Na obiskih se je Ilona obnašala zelo čudno, bila je odtujena, želela je biti sama, o sebi ni pripovedovala. Videti je bilo, da se na tem koščku raja dolgočasi in prihaja zgolj, ker misli, da je to dolžna delati.

      Žena je bila že na plaži, ko se je Boris prebudil. Plavala je do izčrpanosti, nato pa na slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinesel zajtrk, ki ga je sam pripravil; topel sendvič, kavo in sveže iztisnjen sok.

      – O, hvala, dragi, – je govorila Ilona z nežnim glasom.

      Pri zajtrku se skorajda nista pogovarjala. Samo jedla sta, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je po navadi odpravil s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona pa se je usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.

      Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Naročila sta steklenico terana, znan slovenski sir, golaž v loncu ali rižoto s škampi. Ob takšnih večerih je Ilona izgledala mirna, njene oči so se mehko in ljubeče svetile. Drugim sta se verjetno zdela kot enoten in ljubeč par. Na poti domov Ilona ni veliko govorila, bila je zamišljena, vendar ga v postelji ni zavračala in je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih, najbolj srečnih letih po poroki.

      Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnega koli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. “Le kaj ji je?” se je obupano spraševal. “Mogoče pa je tudi ona utrujena od dela? Mogoče je bolna? Ampak zakaj mi nič ne pove?”

      Pojasnilo za Ilonino neobičajno obnašanje je prišlo kmalu. Ponoči se je Boris prebudil zaradi hrupa, ki je prihajal od zunaj. Vstal je, prižgal luči in odšel na teraso. Na plaži sta se preganjali dve mački in močno zavijali. Boris je vanju vrgel pest peska in ju pregnal. Nebo je bilo še povsem črno, zdelo se mu je, da mora biti približno dve ponoči. Vrnil se je v hišo, si umil roke in tiho, da ne bi prebudil žene, vstopil v spalnico. Ilona je trdno spala, njen telefon na nočni omarici pa se je svetlikal. Očitno je prejela sporočilo.

      Nikoli ni pregledoval ženinega telefona, takšno dejanje je imel za nemoralno. Zdaj pa ga je prijel, da prekine nadležno svetlobo in lahko zaspi.

      “Nekomu je tako dolgčas, da pošilja sporočila sredi noči!” je jezno pomislil Boris.

      Mislil je, da Iloni piše katera izmed njenih prijateljic, ki se je nalila s šampanjcem na še eni zabavi. Ob besedilu sporočila pa ga je stisnilo pri srcu, ki je nato pričelo biti z dvojno hitrostjo.

      “Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!”

      S tresočimi rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Želja po spanju je izpuhtela, v glavi pa so mu kot roj poblaznelih čebel brenčale grozne misli: “To je ljubimec… Ilona ima ljubimca! Moram preveriti telefon, če so v njem tudi druga sporočila… najprej moram ugotoviti geslo!”

      Boris je geslo uganil v prvem poskusu – Ilonin datum rojstva. Z okamenelimi prsti je pritisnil na ikono s sporočili. In tako so pred njegovimi očmi začeli utripati srčki, igrivi namigi in dogovori o zmenkih v znani savni Berloga. Dvomov ni bilo več, njegova ljubljena žena, ki ji je vedno zaupal, ga je brez sramu varala.

      Sedaj je Borisu postalo vse jasno. Našel je razlago za nihanje njenega razpoloženja in čudno odtujenost. Vedno je mislila na drugega, na tistega, ki ji je pošiljal sporočila. Z njim je sicer spala, predstavljala pa si je drugega… Ob tej misli mu je postalo slabo, usedel se je na tla in se s čelom naslonil na hladen umivalnik.

      Strupeno čebelje brenčanje ni prenehalo: “Seveda, saj sva že dvajset let skupaj… dolgočasno življenje, same navade… Delal sem kot nor, pogosto je morala ostati sama. Odnos je izgubil iskrico… Ampak zdaj se ne morem ločiti! Kako naj sam ostanem v tujini? Svoje ljubljene ženske ne bom prepustil nekemu ničvrednežu!”

      Vzdrgetal je in se znova posvetil telefonu. Kdo je njegov tekmec? Pregledovanje kontaktov in sporočil je obrodilo sadove. Valerij. Boris je tiho odšel v dnevno sobo in ob šibki svetlobi, ki jo je oddajal telefon, v beležko prepisal številko. “Temu pankrtu je ime Valerij… Kaj naj naredim s tabo, Valerij?

      Borisu je bilo jasno, da je o spanju škoda sanjati. Odšel je v kuhinjo, iz hladilnika vzel odprto steklenico vina in jo stoje skoraj polovico popil, vendar ga tudi to ni moglo dokončno pomiriti. Nekoliko je sicer oslabilo peneči se bes, ampak Boris ni našel miru. Vrnil se je v spalnico in legel poleg speče žene. Dolgo ni mogel zaspati, v vročičnih mislih se je odvijalo na tisoče načrtov maščevanja.

      Odločil se je, da Ilone ne bo zasliševal, ji karkoli očital ali jo krivil. Niti posumiti ne sme o tem, da on vse ve. “Uničil bom tega človeka, pa kdorkoli že je,” je razmišljal skozi stisnjene zobe. “Preprosto, pokončal ga bom, da ga Ilona ne bo mogla nikoli več videti.” Izmučen od bolečih misli je zaspal šele, ko se je nebo v oknu obarvalo rožnato.

      – Nisem te hotela buditi! – se je nasmehnila Ilona, ko je ob dvanajstih prišel na plažo. – Mislila sem si, da si ponoči slabo spal.

      – Saj sem res, – je mrko odgovoril Boris, si slekel kratko majico in se vrgel v morje.

      Mrzla voda je odplaknila glavobol, obup pa je še ostal. Ilone ni mogel gledati, ni želel jesti, ni hotel piti kave. Počakal je, da je odšla v trgovino, vzel telefon in poklical starega prijatelja, ki je imel pomembno mesto v moskovski policiji. Že čez uro mu je slednji poslal elektronsko sporočilo s podrobnostmi o lastniku telefonske številke, ki se je skrival pod imenom Valerij T. Ko je Boris preučil poslano, je bil šokiran, še bolj kot je bil ponoči, ko je odkril nesrečno sporočilo.

      Valerij T. je bil dolgoletni družinski prijatelj. Ta človek mu je večkrat pomagal pri popravilih na vikendu in v stanovanju, svetoval mu je, kakšen material naj kupi, in celo sam opravil nakup zanj. Visok, ne več mlad, z močnimi sivimi lasmi je bil vedno miren in redkobeseden.

      “Iloni so bili vedno všeč takšni moški,” je obupano in jezno razmišljal Boris. “Vedno je govorila, da ima raje starejše moške… Valerij pa je povsem brez vesti! Izkoristil je to, da nisem v Rusiji, in se spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido!”

      Ljubosumje je bilo tako močno, da je pozabil na to, kako ponosen je na svoje odvetniško poslanstvo, kakšen pravičnik je. Tolikokrat je pomagal pravici zakona, zdaj pa je iskal načine, da se reši tekmeca. Kakršnekoli načine! Naj bodo kaznivi ali najbolj zahrbtni, samo da bo njegova draga žena ostala z njim.

      Dva dni je preživel v mračni apatiji. Nikamor ni hodil, hrane se skorajda ni dotaknil, samo razmišljal in preobračal je različne možnosti. Nato pa se je spomnil pogovora z eno od svojih bogatih strank, ki je omenila nek elektronski naslov, preko katerega lahko odstraniš motečo osebo. Potopil se je v svoje zapiske in našel omenjeni naslov. Ni bil sicer prepričan, ali je kaj takega res mogoče, vendar se je odločil poskusiti.

      Sedel je za računalnik in napisal dva stavka: “Nujno moram rešiti problem z neko osebo. Mi lahko pomagate?”

      Bil je izredno presenečen, ko je čez tri minute prejel odgovor:

      “Kdo nas je priporočil?”

      Boris СКАЧАТЬ