Zavrnjeni. Owen Jones

Чтение книги онлайн.

СКАЧАТЬ zastavi svoje vprašanje?” je rekla Da z globokim, temačnim, godrnjajočim glasom, ki ga nikoli nihče ni slišal zunaj te koče.

      Preobrazba je presenetila Din, kot zmeraj, ko je njena tetka padla v trans in dovolila drugi entiteti, da prevzame nadzor nad njenim telesom. Ni se ji toliko spremenil obraz, čeprav se je, njeno celotno telo se je komaj opazno spremenilo, na podoben način kot igralec ali imitator spremeni svoj izgled, tako da ustreza liku, ki ga upodablja, vendar je šlo za več kot to. Bilo je kot bi notranjost Da zamenjali s tisto nekoga drugega, zaradi česar ni samo izgledala drugače, ampak je drugače tudi zvenela.

      Din je pogledala staro zdravilko, ki ni bila več njena tetka.

      “Zdravilka, moj oče je zelo bolan. Moram, vedeti, v čem je težava in kaj lahko storimo glede tega.”

      “Da, tvoj oče, tisti, ki ga kličeš ‘Paw’.”

      Oseba, njena tetka, ki je v tem trenutku zvenela kot moški, je položila roko na vsakega od svežnjev, ki ju je Heng dan pred tem pustil tam in zaprla tetkine oči. Prišlo je do, vsaj tako se je zdelo Din, dolgega premora in tišina je bila tako globoka, da bi lahko rekla, da je lahko slišala mravlje hoditi po trdih blatnih tleh.

      Din je bila pred tem na ducatu takšnih sej, vendar nikoli zaradi česa tako resnega kot zdaj. Enkrat je spraševala o težavah z želodcem, o njenih menstruacijah pred nekaj leti in nedavno je spraševala, če se bo kmalu poročila. Ni se bala postavitve, zgolj izida, vendar je vedela, da lahko zgolj sedi, čaka in opazuje, saj se ji je vse skupaj zdelo fascinantno.

      Zdravilka je počasi odvila prvi zavitek, ki je vseboval kamen, ga previdno preučila, povohala in postavila nazaj na bananin list, nato je vzela list, ki je vseboval mah in ga povohala, preden ga je postavila na predpražnik pred seboj.

      Zdravilka je slovesno pogledala Din in po nekaj minutah spregovorila.

      “Ta, za kogar te skrbi, je zelo bolan. Pravzaprav je bil zelo blizu smrti, ko je dajal te vzorce, vendar še ni mrtev… Nekaj njegovih notranjih organov, posebej tistih, povezanih s čiščenjem krvi, je v slabem stanju… Tisti, ki jim, mislim da, pravite ledvice v tajščini, so popolnoma prenehali delovati in jetra pospešeno odpovedujejo.

      “To pomeni, da je smrt neizbežna. Ne obstaja zdravilo.”

      Zdravilka je ponovno vztrepetala in se ponovno prelevila v staro tetko Da, ki je nekaj krat zatrepetala in se malce zvila kot bi oblačila staro tesno obleko ter podrgnila oči.

      “Niso bile dobre novice, kajne otrok? Veš, da ko sem obsedena, ne slišim zmeraj vsega, vendar sem ujela delce in po tvojem izrazu vidim, da ne bo dobro za tvojega očeta.”

      “Duh je rekel, da bo Paw zagotovo kmalu umrl, saj ni zdravila za odpoved ledvic in jeter…”

      “Žal mi je, Din, veš, da mi je tvoj oče zelo pri srcu… Poglej, tako ti povem, čez leta sem se naučila kar nekaj trikov poleg obsedenosti. Pa poglejva… Da, kamen… vidiš, kje je tvoj oče pljunil nanj? Ni sledi! To pomeni, da v njegovi slini ni soli, mineralov, vitaminov, ničesar, zgolj voda.

      “Sedaj, mah,” povohala ga je z razdalje in ga nato približala svojemu nosu. “Enako! Povohaj to!” Pomolila ga je Din, da ga povoha, vendar Din ni bila pretirano voljna vohati očetov urin. “Daj, no, ne bo te ugriznil!” je rekla Da. Din se je lotila tega, kar ji je bilo ponujeno.

      “Ne, povohaj, samo mahovinast vonj”.

      “Natanko! Moški urin smrdi kot mačji urin, če ga hraniš zavitega, vendar urin tvojega očeta ne. Torej tukaj ni nobenega mesa v njem, zaradi česar bi zgnil. Torej, je kri tvojega očeta ravno tako voda.

      “Ne moreš dolgo živeti z vodo namesto krvi, kajne? Zdi se razumno, mar ne? Kri raznaša vse dobro po telesu, vendar je tvoj oče nima, zato je ves čas tako slaboten!

      “Pojdi domov sedaj, poizvedi, če sva prepozni in če je še zmeraj z nami, se vrni, da me posedeš na tisti tvoj skuter. Pojdi sedaj in pohiti!”

      Din je precej pohitela čez vrata in stekla nazaj domov.

      Medtem, ko je Din preverjala, kako je z očetom, se je Da pripravljala na odhod, saj je v srcu vedela, da njen Heng še ni mrtev, vsaj ne popolnoma. Izbrala je nakaj zelišč in jih pospravila v torbo, splahnila obraz z vodo in zvezala lase z naglavno ruto zaradi vetra, kateremu bo izpostavljena med vožnjo z motociklom. Potem je šla ven čakat nečakinjo.

      Din je prispela nekaj minut kasneje v oblaku prahu.

      “Hitro, tetka, mati pravi, naj hitro prideš, ker umira.”

      Da je namestila stranski sedež skuterja kot se je spodobilo za damo in odpravili sta se umikajoč se Dininim dolgim lasem, ki so boleče bičali njen zguban star obraz. Takoj ko sta prispeli, je Da skočila dol precej spretno za nekoga njenih let in se napotila v hišo.

      “Hvala ti, ker si prišla tako hitro, tetka Da, v spalnici je.”

      “Da, predvidevala sem, da bo v postelji in ne z njegovimi ljubimi kozami!” Dvignila je komarnik in sedla na lesena tla poleg njegove glave. Najprej je pogledala njegovo kožo, potem njegove lase in nazadnje je odprla njegove oči in pokukala vanje.

      “Mmm, vidim… pokažite mi njegova stopala!” Wan je pohitela odkriti moževa stopala, nakar se je Da nagnila nadnje, da bi jih stisnila in si jih pobliže ogledala.

      “Mmm, nikoli prej še nisem videla tako resnega primera pomanjkanja mesa v krvi kot je ta. Mi dovoliš, da naročim tvojim otrokom, kaj naj počnejo nekaj časa? Dobro, kmalu se vrnem, podpri moževo glavo z nekaj vzglavniki, poslala bom Din, naj ti pomaga, medtem ka bo Den zunaj pomagal meni.”

      “Da, tetka, seveda. Karkoli je potrebno, da bi pomagali mojemu dragemu Hengu.”

      “Prav, poglejmo, kaj lahko storimo, bomo?” s temi besedami je vstala in se spustila do tal. “Din, pojdi pomagat svoji materi, Den, pridi z menoj, vsi moramo ukrepati hitro in natančno.”

      Din se je hitro odzvala in Den je vprašal, kako lahko pomaga.

      “Pojdi in prinesi mi najmočnejšega petelina, ki ga imate! Hitro, fant!”

      Ko se je vrnil s ptico pod roko, mu jo je Da vzela. “Sedaj priveži najmočnejšega kozla za kol tako tesno, da se ne more premakniti niti za centimeter – sede ali stoje, vseeno mi je.”

      Medtem ko je Dan odhitel, je Da sedla na rob mize, prerezala petelinov vrat in izcedila kri v skledo, odvrgla njegovo brezživljenjsko telo v košaro za zelenjavo na mizi in odhitela po stopnicah.

      “Din,” je rekla ob prihodu, “imaš kaj kozjega mleka, ali kateregakoli mleka v hladilniku? Če ne, vzemi vrč in prinesi nekaj svežega, prosim, dekle.”

      Ni ji bilo treba reči, naj pohiti, ni je bilo več.

      “Prav, Wan, je buden?”

      “Pravzaprav ne, tetka, pol-pol.”

      “Prav, zatisni mu nos, jaz pa mu bom zlila to kri v grlo.” Stisnila je njihovo zaprto čeljust s palcem in sredincem, da bi jo odprla, mu nagnila glavo nazaj in zlila nekaj požirkov petelinje krvi v grlo. Da je na osnovi Hengovega pokašljevanja podobnega tistemu avtomobila na bencin, ko vanj vlijete dizel, ocenila, da je nekje pol steklo po pravi poti.

СКАЧАТЬ